Čeprav je kriz in pretresov po svetu toliko, da so oči uprte drugam, bi nas moralo trenutno dogajanje v Turčiji zelo skrbeti.
Že več tednov v državi potekajo množični protesti, ki so že prerasli v največji upor proti vladajočemu avtoritarnemu režimu Erdoğana po letu 2013. Povod zanj je bila politično motivirana aretacija Ekrema İmamoğluja, župana Istanbula, in s tem likvidacija najbolj resnega opozicijskega politika. İmamoğlu je bil aretiran tik pred tem, ko so ga opozicijske stranke izbrale za svojega kandidata za prihodnje predsedniške volitve, ki so v Turčiji predvidene za leto 2028. Obtožbe proti njemu, vključno z očitki o organiziranju kriminalne združbe in korupciji, so več kot očitno politični manever, da bi ga odstranili iz politične igre.
Aretacija ni le politični udarec proti İmamoğluju, temveč tudi napad na demokratične vrednote države. Z obtožbami, ki napadajo ugled njegove politične kariere, želi vlada diskreditirati resnega tekmeca za prihodnje predsedniške volitve. Kar trenutno gledamo v Turčiji je novo dno Erdoğana, ki državo vse bolj spreminja v podobo Putinove Rusije.
Množični protesti, ki vključujejo tako rekoč vse sfere družbe, ne pomenijo zgolj nasprotovanja aretaciji, temveč klic po vrnitvi demokracije in pro-evropske Turčije, ki predsednika tudi najbolj ogroža. Zato so protestniki naleteli na brutalno reakcijo vlade, ki je uporabila solzivec, gumijaste naboje in vodne topove, da bi protestnike grobo zatrla in utišala. Po nekaterih informacijah je bilo od začetka protestov aretiranih več kot 1.900 ljudi, kar razkriva, kako daleč je turška vlada pripravljena seči za ohranitev svoje oblasti.
In kje v tej zgodbi je Evropska unija? Razen splošnih pozivov k spoštovanju demokratičnih vrednot, v Turčiji zelo glasno odmeva molk predsednice von der Leyen in tudi visoke predstavnice Kallas. Medli odzivi EU niso samo sramotni, pač pa tudi nevarni. Odsotnost vsakršne kritike Evrope pred strahom regijske destabilizacije in migracijskih tokov, ki naj bi jih lahko kadarkoli proti Evropi potisnil Erdoğan, nas puščajo v krču.
Turčija pa je na razpotju. Demokracija v Turčiji je pod resno preizkušnjo. Zgolj vprašanje časa je, ali lahko nevarno drsenje v bedo avtoritarizma Turki še obrnejo. In na katero stran se bo postavila Evropa.
EU mora odločneje ukrepati. Evropa mora biti bolj pogumna - od besed mora preiti k dejanjem. Od tvitov k sankcijam.
Drugače bodo protesti v Turčiji zgolj žalosten opomin, da se mora vse generacije ljudi v tej državi znova in znova boriti za pravico do svobode in enakosti. In zdaj je trenutek, ko se moramo tudi v Evropi odločiti, ali bomo vztrajali pri svojih vrednotah ali jih prepustili samovolji tistih, ki so pripravljeni žrtvovati demokracijo za lastno politično preživetje. Vključno z von der Leyen na čelu.
