Zahodni Balkan, naša neposredna soseščina, se je zopet znašel v primežu političnih kriz. Zmotno bi bilo misliti, da je za nastalo situacijo mogoče s prstom kazati le na poltične akterje iz regije. Svoj del odgovornosti nosi tudi Evropska unija in njen večkrat zgrešen pristop v procesu širitve.

Neenotni, zapozneli in šibki odzivi vrha Unije na mnoge krize in sporne politične poteze v državah kandidatkah, neizpolnjene obljube ljudem iz regije ter toleriranje stabilokratizacije na račun demokracije, pravne države in človekovih pravic skozi zadnje desetletje, nas je pripeljalo do točke, ko večina držav Zahodnega Balkana - izključujoč nekaj svetlih izjem - na poti k Uniji kontinuirano stagnira.

Še več, pri posameznih državah, na primer v Severni Makedoniji, tudi Srbiji, je zaznati načrtno nazadovanje v delovanju demokratičnih institucij, podrejanju medijev in boju proti korupciji. Ko globino slednje tragično razgalijo celo hudi incidenti s smrtnimi žrtvami, stanje dobi povsem novo dimenzijo.

(Sto) tisočera množica ljudi na ulicah mest v Srbiji, protestniki v Severni Makedoniji, velik del zaskrbljenih prebivalcev Bosne in Hercegovine so pokazatelj, da je situacija, kakršna je danes, nevzdržna. Leta političnih manipulacij, podrejanj, nevarnih nacionalističnih teženj ljudem le jemljejo in otežujejo živeti v dostojanstvu, demokratični družbi in miru.

In namesto, da Unija trdno nastopi napram protievropskim vzgibom, se ta nespretno rokuje z voditelji soodgovrnimi za nastalo situacijo, in ljudem pošilja zgrešena sporočila o brezpogojni zavezanosti.

Tako ne bo šlo dalje. Naj bo to zlata lekcija vrhu Unije, da Zahodni Balkan niso Vučić, Dodik in ostali voditelji držav. Zahodni Balkan so ljudje, ki zahtevajo in si zaslužijo boljše. Mirno, evropsko prihodnost.