𝐃𝐞𝐥𝐨𝐯𝐧𝐢 𝐩𝐨𝐠𝐨𝐣𝐢 𝐯 𝐤𝐦𝐞𝐭𝐢𝐣𝐬𝐭𝐯𝐮: 𝐜̌𝐚𝐬 𝐣𝐞 𝐳𝐚 𝐜𝐞𝐥𝐨𝐯𝐢𝐭𝐞𝐣𝐬̌𝐨 𝐩𝐨𝐝𝐩𝐨𝐫𝐨 𝐤𝐦𝐞𝐭𝐨𝐦 Danes sem obiskal razstavo poslanskega kolega Sargiacoma (S&D) z naslovom »Delovni pogoji v kmetijstvu«, ki je v sodelovanju s projektom SafeHabitus na ogled v Evropskem parlamentu v Strasbourgu. Ob tej priložnosti sem se srečal tudi s slovenskima predstavnicama SAZU-ja ter Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije, ki opozarjata na precej zaskrbljujočo sliko položaja slovenskih kmetov. Med ključnimi problemi v naši državi sta izpostavili velik upad števila kmetov, ki so vključeni v socialna zavarovanja – kar 90 % ljudi, ki delajo v kmetijstvu, nima formalnega statusa kmeta –, težke delovne pogoje, pomanjkanje možnosti odsotnosti z dela zaradi zdravstvenih ali drugih razlogov ter veliko psihosocialno obremenjenost celotnih družin. Ob tem je delež mladih kmetov v Sloveniji rekordno nizek, kar resno ogroža prihodnost poklica, ki je ključnega pomena za našo samooskrbo in prehransko varnost. Razlog za tako nizek delež mladih so predvsem slabi delovni pogoji. Raziskave namreč kažejo, da bi se mladi pogosteje odločali za ta poklic, če bi bili pogoji primerljivi s tistimi v drugih sektorjih. Pogovor je poudaril nujnost bolj celovite podpore kmetom – ne le v obliki finančnih investicij in ukrepov za krepitev produktivnosti, temveč predvsem v obliki boljše psihosocialne podpore in dostojnih delovnih pogojev. Ključna mora biti preventiva, ne zgolj kurativa. Slovenija prav tako še vedno ni ratificirala in v svoj pravni sistem vključila Konvencije MOD št. 184 o varnosti in zdravju v kmetijstvu iz leta 2001, ki bi kmete zaščitila ne le na papirju, ampak tudi v praksi. Konvencija zagotavlja varnejše delovne pogoje ter ustrezno zavarovanje za primer nesreč pri delu in poklicnih bolezni, tudi za samozaposlene kmete. Rešitve obstajajo. Tudi v Evropi poznamo dobre prakse, po katerih se lahko zgledujemo. Dobra primera sta Belgija in Finska, ki sta vzpostavili službe za celostno podporo kmetom, financirane s strani več resornih ministrstev, ter uvedli službe za nadomeščanje. Prav slednje je nekaj, kar kmetje nujno potrebujejo v primeru bolezni ali druge odsotnosti, da lahko kmetija tudi v tem času nemoteno deluje naprej. Slovenski kmetje in pridelovalci ter njihove družine si zaslužijo več. Ne smemo dopustiti, da še naprej potiho nosijo breme, od katerega je odvisna celotna družba. Zato potrebujejo podporo, ki ni enoplastna: preventivo, psihosocialno pomoč ter medresorsko financiranje, ki vprašanja delovnega življenja v kmetijstvu ne omejuje zgolj na kmetijski sektor, temveč vključuje tudi zdravstvo, socialo, delo in prostor. Investicija v kmete in pridelovalce je investicija v našo samooskrbo, prehransko varnost in kakovostnejše življenje vseh nas.