Nemec slavnostni govorec v Ozeljanu

Spoštovane in spoštovani,

Cenjene članice in člani Zveze združenj borcev, dragi prijatelji.

»Dneva nam pripelji žar!

Kadar zôra se čez gôre

Nam prijazno prismehljá,

Rajski svit rumêne zore

Z rádostjo mi duh navdá.

Pisalo se je leto 1864, ko so bile objavljene Iskrice domorodne in v njih danes recitirana pesem »Dneva nam pripelji žar« velikega slovenskega pesnika in domoljuba Simona Gregorčiča. Ime katerega krasi naš velik ponos – ustanovitev 1. Primorskega partizanskega bataljona.

Gregorčič in še mnogo zavednih rojakov je že desetletja pred prelomnimi dogodki vojn slutilo hude, a ne nepremagljive ovire. Ko pogledamo nazaj, v čas pred prvo, kasneje še drugo svetovno vojno, vidimo, da je bilo zatiranje našega naroda stalnica vse od njegovega obstoja.

Vsak boj, vsaka domoljubna beseda in ves upor predstavljajo kamenček v mogočni zgodovini obstoja slovenstva. Ta mozaik kaže podobo izjemnih ljudi, ki so v največjih preizkušnjah dosegali nemogoče ter si vedno znova zmogli izboriti svobodo.

Lepo je biti del te dediščine in ponos je deliti sporočilo upora v boju za pravico, za svobodo. 

Imeti privilegij živeti vrednote antifašizma na Primorskem ter biti z vami ob 80. obletnici ustanovitve 1. Primorskega partizanskega bataljona Simona Gregorčiča pa je velika čast.

Spoštovani!

Primorska je vstala! Primorska stoji, ponosno in pokončno! Njen obraz so bičali, njena pleča oprtali s težkimi  bremeni političnih kupčij velikih, njen obstoj zasmehovali, želeli so njeno izginotje. 

Slovenstvo je bilo v času fašizma prekletstvo, nekaj kar je treba izničiti. Po prvi svetovni vojni je fašizem dobil zagon z nepravičnim, na novo postavljenim zemljevidom na zahodni meji. Potujčevanju v gospodarstvu, kmetijstvu, kulturi in šolstvu so sledili še nasilje, uboji in požigi.

Gorele so slovenske vasi, zgorel je slovenski dom v Trstu in v Gorici. A plamenel je tudi ogenj v srcih naši ljudi, ogenj upora in ljubezni do domovine. »Stati inu obstati.« Skorajda preroško je slovenski  narod udejanjal več sto let staro misel Primoža Trubarja.

In komajda so po prvi svetovni vojni utihnili zvoki granat in se razkadil dim strupnih vojnih plinov, že je trkala na vrata naše domovine nova agresija – fašizem, nacizem.

Vse od pričetka druge svetovne vojne nas je sovražnik podcenjeval, in bil prepričan, da je do predaje samo vprašanje tednov, morda mesecev. Ne po naključju in nikoli po sreči, pa se je zgodilo ravno obratno. Slovenski narod se je uprl. Še nikoli tako srdito, še nikoli tako brezkompromisno.

Ni ga vodila želja po maščevanju, temveč preprosta in najiskrenejša sila ljubezni do domovine. Barikade, mitraljezi in grožnje so resda delile naša mesta in vasi, ne-vedoč pa s tem vse bolj napajale reko upora.

Zavedne rojakinje in rojaki so se združevali v partizanske formacije po celotnem slovenskem ozemlju. Na Primorskem je bil ta proces zaradi dolgoletne fašistične represije pravzaprav nadgradnja med ljudmi že zakoreninjenega uporništva. Ni ga bilo moč spregledati, še manj podcenjevati. 

Agresor je v paniki in maščevanju leto dni po pričetku vojne organiziral Veliko italijansko ofenzivo, ki je od Primorske do Kočevske v poletju in jeseni 42 za seboj puščala zlo in trpljenje. Fašisti so pričakovali vsaj delno, če ne že popolno opustitev misli na upor, dobili pa še večjo mero upora. Cena agresorjevega neusmiljenega pohoda v Roški ofenzivi se je štela v več kot tisoč pobitih civilistih, desetine do tal požganih vasi, deset tisoč odpeljanih na Rab, v Gonars.

Le nekaj dni po zlohotni napovedi Musolinija v Gorici po uničenju slovenskega naroda, so 10. avgusta 42 na Vodicah nad Ozeljanom borci Zgornjevipavske, Spodnjevipavske in Tolminske čete ter Kraškega minerskega voda ustanovili 1. Primorski partizanski bataljon Simona Gregorčiča.

Naši borci so ljudem okrepili upanje in skupaj z njimi stopili na težko pot, do končnega cilja - Primorsko osvoboditi in zaživeti pod skupno streho slovenskega naroda. Nekaj let kasneje  so Primorke in Primorci le dočakali priznanje tega, kar so čutili od prvega dne svojega obstoja - pripadati naši skupni domovini. Zato ne zamerite, da vam ob tej priložnsti tudi čestitam ob bližnjem prazniku vrnitve Primorske matični domovini. Prazniku, ki Primorski prizna najžlahtnejšo veljavo v boju za svobodo ter upora proti fašizmu.

Spoštovane in spoštovani.

Svet bi moral biti danes, ob vsem kar so milijoni ljudi pretrpeli zaradi vojn, veliko lepši kot je. Brez nasilja, brez sovraštva. Pa temu še zdaleč ni tako. Pretresajo nas prizori vojnih žarišč, pretresajo grozljivi posnetki mrtvih in ranjenih civilistov v Ukrajini in v ostalih nemirnih predelih sveta.

Vojna je zlo in zanjo ni opravičila. Trpljenje ljudi zaradi vojn je zgrešeno samo po sebi in ne nosi nobenih predznakov narodnosti, vere, rase, politične in druge pripadnosti. 

Cenjeni dediči narodnoosvobodilnega boja!

Dan, ko s ponosom praznujemo ustanovitev 1. Primorskega partizanskega bataljona Simona Gregorčiča ne želim greniti s pesimizmom. Kar ne pomeni, da nismo odgovorni refleksije vsega aktualnega dogajanja in izzivov pred nami. Soočamo se z energetsko in prehransko krizo, draginjo, soočamo s posledicami klimatskih sprememb. 

Ob tem pa nas ponosna preteklost Primork in Primorcev ter celotnega slovenskega naroda vendarle pomirja v zavedanju, da bodo srčnost, solidarnost, sodelovanje in skupno prizadevanje tudi tokrat prinesli boljši jutri.

Izzivi pred nami so veliki. Komajda smo se izvili iz primeža epidemije, že nas pretresajo nove negotovosti. Ki pa jih del skrajnih politik, usmerjenih zgolj v zadovoljevanje lastnih interesov, izkorišča za krepitev populizma in ustrahovanj.

A kot že rečeno: srčnost, solidarnost, sodelovanje in skupno prizadevanje so tiste vrline, na katere smo se in na katere se bomo na Primorskem opirali  tudi v prihodnje. Na katere stavim tudi sam, pri mojem delu in osebnem življenju. 

Saj me je tako naučila Primorska, moja družina, nonoti, straši. Drugače ne znam. In na to sem najbolj ponosen. Hvala, da smo danes ponosni skupaj!

Srečno Primorska, srečno Slovenija!