Živel praznik dela in 20 let članstva Slovenije v Evropski uniji!

Današnje jutro so slovenska mesta in vasi prebudile budnice. Skupaj s prvomajskimi kresovi govore sporočila, ki v svojem temelju ostajajo nespremenjena, odkar je boj za pravice delavcev postal ena osrednjih sil družbenih in političnih sprememb. Govore o uporu proti krivicam, proti izkoriščanju delavcev.

S porastom industrializacije v 19. stoletju se je gostilo zavedanje, da človeka nevredni delovni pogoji terjajo upor. Ta je sprva vznikal v večjih industrijskih središčih. Zahteve delavskega razreda so se nemalokrat končale s tragičnimi posledicami. Tudi v ameriškem Čikagu, kjer se je velika delavska stavka v podporo 8- urnem delavniku sprevrgla v tragedijo z več deset izgubljenimi življenji.

Čikaški upor se je poskušalo zatreti z aretacijami ter brutalnimi kaznimi. Kljub temu je sledil nov stavkovni val, ki je presegal meje držav in celin. V naslednjih desetletjih so protesti prerasli v organizirana gibanja, ki jih oblast ni mogla več spregledati.

Na drugi internacionali v Parizu so socialistične in delavske stranke 1. maj razglasile za mednarodni dan delavcev. Delavska solidarnost se je utrdila tudi med slovenskim proletariatom, ki je bil dotlej prepuščen v nemilost mizernih mezd ter delu od jutra do mraka.

Napredne ideje o delavskih pravicah so med ljudi prenašala tudi društva slovenskih izobražencev ter pripomogla k organiziranem uporu zoper nevzdržne razmere. 1876 je prišlo do prve spontane stavke v rudniku Trbovlje, kasneje še v rudniku Ojstro pri Hrastniku. Delavske podružnice železničarjev, rudarjev in kovinarjev so skupaj s socialdemokratskimi organizacijami postale glasnik za boljše pogoje dela ter za uveljavitev ne samo delavskih, temveč tudi socialnih in političnih pravic.

Vse od takrat je boj za pravice delavcev nemoč iztrgati iz konteksta širših družbeno-političnih razmer. Na eni strani je delavski boj narekoval potrebne spremembe, na drugi strani pa ostajal prvi branik zoper izkoriščanje in zatiranje malih ljudi.

Če na zgodovinska dogajanja pogledamo z nekaj pesimizma, ugotovimo, da že pridobljene delavske pravice terjajo nenehno prizadevanje za njihovo veljavo. Če pa k tej ugotovitvi le dodamo ščepec optimizma, vidimo, da je delavska solidarnost več kot sto let uspešno kljubovala pritiskom elit. Prepričan sem, da bo tako tudi ostalo.

Temu pritrjujejo že izborjene pravice delavcev, ki so v naši državi vezane na samo tkivo slovenske družbe, na socialne in ekonomske pravice, pa pravice žensk in skrb za najranljivejše. Brez delavske solidarnosti bi se kot narod težko opolnomočili v samostojni državi ter kot enakovreden partner vključevali v mednarodnih povezavah.

Vpogled na najpomembnejše prelomnice Slovenije kaže, da je pot upora za boljši jutri, za spoštovanje delavskih, socialnih, ekonomskih ter političnih pravic venomer vodila v napredek. V nasprotnem, ko upora ni bilo, pa so se poglabljali neenakost, socialna razslojenost in revščina.

Raven spoštovanja delavskih pravic tako predstavlja lakmusov papir stanja družbe ter njene sposobnosti - soočiti se z najzahtevnejšimi izzivi. Teh v preteklem desetletju ni bilo malo. Po finančni sta prišli zdravstvena in energetska kriza, priča smo velikemu porastu življenjskih stroškov ter visoki inflaciji. Ta čas lahko govorimo o epidemiji negotovosti, o eri strahu pred jutrišnjim dnem. Svet pretresajo strahotne posledice podnebnih sprememb, vojne in konflikti.

Pod krinko soočenja s posledicami kriz so bile prevečkrat, če ne največkrat na udaru ravno delavske pravice. Sla po dobičku išče vedno nove obvode okoli že pridobljenih pravic, posledice negotovih oblik dela pa v največji meri nosijo mladi. Pekarno in agencijsko delo ter življenje pod pragom revščine še vedno ostajajo realnost prenekaterega slovenskega delavca. To terja največjo odgovornost političnih odločevalcev. Prvič - prepoznati ter še pomembneje - z odločnimi ukrepi zoperstaviti se praksam, ki zaslužek postavljajo pred spoštovanje dela.

Ne gre si zatiskati oči, da je boj za delavske pravice vkopan v spomin preteklosti ali da je potreben le nekaj korektivov. Sporočila prvomajskih obeležij, pa dneva upora proti okupatorju terjajo od nas nadaljnji, odločen angažma.

Danes obeležujemo 20. letnico vstopa Slovenije v Evropsko unijo. Z odločitvijo, da postanemo polnopraven član velike evropske družine smo sprejeli tudi veliko odgovornost . Odgovornost, da težko izborjene delavske, socialne in politične pravice ohranimo ter jih znotraj evropske skupnosti še okrepimo.

Zato sem izjemno ponosen na dosežke evropske družine Socialistov in demokratov/S&D. Pravice delavcev smo postavili na osrednjo agendo našega dela. To je obrodilo sadove - na evropski ravni smo sprejeli zakonski okvir minimalne plače ter zaščitili delavce v digitalnih in plaformnih oblikah zaposlovanja.

Omenjeni dosežki niso samoumevni, ko evropski prostor vse bolj prevevajo populizmi ter radikalizmi. Te pogosto podpirajo ravno interesi kapitala ter želja po velikih dobičkih na račun ljudi in okolja.

Takšnim praksam se bomo odločno uprli. Solidarnost, človekovo dostojanstvo ter napredek za vse predstavljajo srčiko zavez naše skupnosti in so nenazadnje temelj obstoja Evropske unije. Zato je še kako pomemben naš glas na prihajajočih evropskih volitvah. Ta bo odločal, kako bomo živeli v prihodnje. Jaz pravim, evropska prihodnost naj bo močna, solidarna, zelena, inovativna in varna, Evropska unija pa skupnost, v kateri je delavec spoštovan, dostojno plačan, njegov glas pa slišan in upoštevan.

Spoštovane in spoštovani državljanke in državljani, ko skupaj tradicionalno obeležujemo praznik dela po slovenskih mestih odmevajo prvomajske koračnice, sem prepričan, da bo temu tako. Kot idrijski rudarji, svoje usode nikoli nismo pustili odločitvam drugih. Pogumno smo se uprli krivicam, kar sporoča tudi dan upora proti okupatorju, ki smo ga obeležili nedavno.

Cenjeni vsi. V slovenskem narodu živi upor. In dokler bo temu tako, bomo odločno zahtevali: »Delu čast in oblast«.

Živel praznik dela in 20 let članstva Slovenije v Evropski uniji!