Pred dvaintridesetimi leti je svet nemo opazoval, kako se je v zgolj stotih dneh odvila ena največjih tragedij 20. stoletja. Življenje je takrat izgubilo skoraj 800 tisoč Tutsujev in zmernih Hutujcev v času ruandske državljanske vojne.

Sistematično pobijanje, množični pregoni in razseljevanje so potekali pred očmi mednarodne skupnosti, ki ni pravočasno ukrepala. Ruanda tako ostaja boleč opomin na to, kaj se zgodi, ko odpove politična volja, solidarnost in odgovornost.

Ta spomin ni le zgodovinski. Je opozorilo.

Danes, ko smo priča nasilju, množičnim civilnim žrtvam in razseljevanju prebivalstva v Gazi, pa v Libanonu ter številnih konfliktih po svet. Znova se moramo vprašati, ali smo se iz preteklosti res kaj naučili. Vsaka nova humanitarna katastrofa, ki se odvija brez odločnega ukrepanja, pomeni tveganje, da ponavljamo iste napake.

Namesto glasnikov vojn, kot sta Trump in Netanyahu potrebujemo več glasnikov miru.

Spomin na Ruando nas zavezuje k temu, da ne molčimo in da jasno zagovarjamo spoštovanje mednarodnega prava in zaščito civilistov.