Sicer se je z večino besedila Resolucije o podpori Ukrajini moč strinjati - cilj o trajnem in vzdržnem miru je vsekakor na mestu, ima pa Resolucija tudi določila, s katerimi ne soglašam.
Med drugim Resolucija poziva države članice EU in NATA k individualni in kolektivni vojaški podpori Ukrajine ter govori o t.i. robustnih varnostnih garancijah, pri čemer jo je moč interpretirati v smeri pošiljanja tudi naših vojakov na fronto v Ukrajino. To je zame nesprejemljivo.
Žal je bilo zavrnjenih tudi veliko dopolnil Resoluciji za okrepljene diplomatske aktivnosti Evropske unije za dosego miru. Ob tem je težko sprejeti, da so pozivi k miru ta čas bolj kot nujnost dojeti kot neko “hujskaštvo”, Resolucija tudi utrjuje načrt ponovnega oboroževanja Evropske unije ter izpostavlja vprašanje članstva Ukrajine v zvezi Nato, s čimer se ne strinjam.
Podobno kot v primeru Resolucije o Ukrajini, tudi Resolucija o prihodnosti evropske obrambe ne odgovarja na ključna vprašanja te zahtevne teme. Strinjam se, da EU potrebuje več avtonomije ter zmanjšanje njene odvisnosti od »vprašljivih« prijateljev, kar ji bo prineslo tudi več stabilnosti in večjo odpornost na zunanje vplive. Pozdravljam tudi poudarek, da je EU v prvi meri projekt miru in mora to tudi ostati.
A na drugi strani rokohitrsko oboroževanje, brez ustreznih investicij v ostale vidike varnosti, kot so socialna, ekonomska, stanovanjska, zdravstvena in okoljska varnost, Evropi ne prinaša več varnosti, ampak v prvi vrsti krepi vojaški industrijski obrat.
Tako obsežno oboroževanje, h kateremu poziva von der Leyen in nekateri evropski voditelji, skorajda nujno pomeni tudi ponovno obvezno vojaško služenje vojaškega roka, kot tudi krčenje sredstev, denimo pri koheziji in socialnih programih. Tega ne morem podpreti.
Za zaključek bi želel glede obeh glasovanj poudariti, da se je Evropska unija - ob dogajanju zadnjih dni - vnovič samo »odzvala«, namesto, da bi vodila proaktivno politiko, vključujoč vse vidike varnosti EU. Ta sedaj vse adute »stavi« na orožje, kar ni prava smer.
Zato resoluciji bolj kot strateško smer EU vidim kot rokohitrsko manevriranje, socialno kohezivnost, razvoj in gospodarsko konkurenčnost EU pa se pušča ob strani, čeprav premalo dela na teh področjuh botruje poglavitnim vzrokom za težave, s katerimi se ta čas sooča EU.
