Svet danes ne postaja nevarnejši zato, ker bi primanjkovalo besed o miru. Nevaren postaja zato, ker besede voditeljev ne pomenijo več nič. Ameriški predsednik poziva k zadržanosti in miru. Izrael govori o varnosti, medtem ko izraelska vojska nadaljuje napade na Gazo in Libanon. Znova dokazujejo, da besede in premirja ne veljajo nič. Rezultat je zgolj to, da je bilo v Gazi od začetka lanskega premirja ubitih skoraj tisoč ljudi. Prav tako se v Libanonu napetosti kljub premirju na papirju stopnjujejo.
Iran in Izrael si ponovno izmenjujeta raketne napade. Samo v zadnjih 24 urah je bilo v novih izraelskih napadih ubitih najmanj devet ljudi, še 43 pa je bilo ranjenih. Premirje, ki to ni in ki naj bi prineslo stabilnost, ni vredno niti črnila na papirju, na katerem je napisano.
Ob tem je posebej zaskrbljujoča domnevna odsotnost jasnega interesa za končanje vojne ter očitno neobvladljiva moč Amerike nad potezami Izraela. Resnici morda še dolgo ne bomo prišli do dna, a zgodovina do današnjih voditeljev ne bo prizanesljiva.
Toda bistveno vprašanje je drugje: kako lahko svet zaupa ZDA kot posrednici za mir, če se hkrati stopnjujejo konflikti, ki naj bi jih pomagale ustaviti? Kako ustaviš vojno, ki to ni in ki je nisi začel sam, ampak si napadel preventivno? Ne moreš sedeti za pogajalsko mizo in govoriti o miru, medtem ko napade nadaljuješ. Ne moreš pozivati k umiritvi razmer in hkrati dopuščati dejanj, ki vodijo v novo eskalacijo. Takšna protislovja ne krepijo diplomacije. Uničujejo jo.
Največja grožnja mednarodni varnosti danes ni pomanjkanje diplomatskih pobud. Največja grožnja je popolna vrzel med tem, kar voditelji govorijo, in tem, kar dejansko počnejo. Ko besede izgubijo težo, izgubijo težo tudi sporazumi. Ko izgubijo težo sporazumi, izgubi težo mednarodno pravo. Ko izgubi težo mednarodno pravo, ostane samo še logika sile.
In to je svet, v katerem nihče ne more biti varen.
